Es ist kein Zufall, dass die These von der Überwindung der Dichotomien“von Kultur und Politik,

Aldo Milohni ć ARTIVIZEM [03_2005] Sleherni današnji človek sme zahtevati, da ga posnamejo. Walter Benjamin V sklepnem razdelku legendarnega besedila »Umetnina v času, ko jo je mogo če tehni čno reproducirati« Walter Benjamin skicira kritiko fašisti čne estetizacije politike. Njegova klju čna ugotovitev – pozneje pogosto citirana – je zapisana v dveh sklepnih stavkih: »Tako je z estetizacijo politike, ki jo uganja 1fašizem. Komunizem mu odgovarja s politizacijo umetnosti.« Takšna sta bila videti politika in umetnost v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je nastalo omenjeno besedilo. Bolj natan čno, tako je Benjamin zamejil strategiji reprezentacije takratne politi čne levice in desnice. Teza implicira, da je domena reprezentacije desnice politika (ki je estetizirana), medtem ko je polje, v katerem deluje levica, umetnost (ki je politizirana). Pri tem seveda ne gre za to, da bi bila politika izklju čna interesna sfera desnice, niti ne za to, da bi bila umetnost izklju čno izrazno polje levice, pa č pa za razvijanje paradigem, s katerimi ena politi čna opcija poskuša oponirati drugi. Skoraj sedemdeset let po tej Benjaminovi tezi česa podobnega ne moremo trditi. Pa ne zato, ker morda v sodobnosti ne bi imeli opravka z estetizacijo politike in politizacijo umetnosti; ta procesa namre č potekata vseskozi. Tisto, kar se je med tem porazgubilo, česar ni možno ve č lo čiti in izostriti z natan čnostjo, ki si jo je lahko privoš čil ...